Prošnja za zagotavljanje pravic žensk žrtev nasilja 

Podpisanih devet nevladnih organizacij, ki delujemo na področju preprečevanja in ustavljanja nasilja v družini, se na Vrhovno sodišče obračamo s prošnjo za ureditev težav v zvezi s spremljanjem žrtev nasilja v družini v različnih sodnih postopkih.

Nevladne organizacije namreč pri svojem delu z žrtvami nasilja v družini že dlje časa opažamo neenako obravnavanje žrtev nasilja, ki se nanaša na njihovo pravico do spremljevalke oziroma spremljevalca v postopkih. Težava je v zadnjem času narasla celo do mere, ko je žrtvam pravica, ki jim jo zagotavlja zakon, celo odvzeta z obrazložitvijo, da jim ne pripada. Na nekaterih sodiščih (npr. ljubljanskem okrožnem) so morale spremljevalke žrtve počakati pred vrati sodišča, saj jim varnostna služba v stavbo ni dovolila. S tem je bila tem žrtvam kršena pravica do spremstva, v primerjavi z drugimi žrtvami, katerim ta pravica ni bila kratena, pa so bile tudi v neenakem položaju.

Pri reševanju problema nasilja se veliko oseb sooči z različnimi postopki v različnih službah. Žrtve nasilja so ob tem še dodatno obremenjene, saj jih pogosto še vedno ogroža povzročitelj nasilja, soočajo se z mnogimi posledicami nasilja (npr. okrnjeni ali neobstoječi resursi in socialna mreža, uničena samopodoba, ranljivost, izrazito podrejen položaj v odnosu do povzročitelja nasilja, anksiozna, depresivna stanja, celo posttravmatska stresna motnja). Okolica se na njihovo težavo bolj ali manj primerno odziva. Pri poskusih žrtev, da bi se zavarovale pred nasiljem, jih okolica pogosto ne podpira ali pa jih celo ovira, minimalizira njihovo izkušnjo nasilja, prelaga odgovornost za nasilje na njih in podobno, jih torej sekundarno viktimizira. Tudi v uradnih postopkih zaradi neznanja in posledičnega nestrokovnega ravnanja uradnih oseb še vedno pogosto prihaja do sekundarne viktimizacije, zaradi nezadostne zaščite žrtev v postopkih pa celo do ponovne viktimizacije. Spremstvo podporne osebe je za žrtve nasilja izjemno pomembno, saj so na tak način v posameznih postopkih bolj zaščitene, obenem pa dobijo več podpore in s tem tudi moči, zato postopki potekajo hitreje in se zaključijo prej.

Ker je zakonodajalec sprevidel pomembnost in vrednost instituta spremstva, ga je uredil v nekaterih zakonih, npr. Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, Zakonu o kazenskem postopku in Zakonu o pravdnem postopku. Kljub temu naše svetovalke pri spremstvu pogostokrat naletijo na težave. Te so manjše v postopkih po 19. in 21. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), kjer so sodišča sprejela institut spremstva in dovolijo prisotnost spremljevalk na obravnavah.

V drugih postopkih so težave večje, en od teh je npr. preiskovalni. 4. odstavek 65. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jasno določa, da je lahko v predkazenskem in kazenskem postopku ob mladoletnem oškodovancu navzoča oseba, ki ji oškodovanec zaupa. Takšna oseba pa je lahko navzoča tudi ob drugem oškodovancu, ki je žrtev nasilja. V praksi se žal pogosto dogaja, da spremljevalke ostanejo pred vrati prostora, v katerem poteka preiskava, ali, kot rečeno, celo pred vrati sodišča (npr. Okrožno sodišče v Ljubljani, Okrožno sodišče v Kopru). Sodišča so svojo odločitev o zavrnitvi spremstva utemeljevala z argumentom, da navedena določba ne velja za preiskovalne postopke. Glavno vprašanje pri tej dilemi je torej, ali je preiskava samostojen, neodvisen postopek, ali pa je del kazenskega postopka. Odgovor na to vprašanje, ki bi sicer moral biti jasen vsakemu kazenskemu pravniku oziroma pravnici, je podala dr. Katja Šugman Stubbs v članku Pravica mladoletnega oškodovanca, da ga v kazenskem postopku spremlja oseba, ki ji zaupa (Pravna praksa, št. 19, 15. 5. 2014), v katerem je razložila, da se formalnopravno glede na ureditev slovenskega kazenskega postopka še vedno šteje, da se kazenski postopek začne s prvim dejanjem sodišča, torej s sklepom o uvedbi preiskave v rednem kazenskem postopku. Nobenega dvoma ne bi smelo biti, da se zadevni člen nanaša tudi na preiskovalni postopek. Ob tem ob strani pustimo dejstvo, da dikcija 4. odstavka 65. člena ZKP sodišču ne daje diskrecijske pravice pri odločanju o navzočnosti spremljevalke in sodišče torej mora dovoliti njeno navzočnost.

Drugače pa je po 3. odstavku 295. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pravi, da lahko senat na zahtevo stranke dovoli, da sta na obravnavi, s katere je javnost sicer izključena, navzoči največ dve osebi, ki ju ona določi. V praksi se je že zgodilo, da sodišče ni poznalo vsebine tega člena, običajno pa se (v postopkih v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki) največkrat zgodi, da sodišče vpraša nasprotno stran, torej povzročitelja nasilja, ali se strinja, da je spremljevalka prisotna v sodni dvorani. Seveda se povzročitelj praviloma ne strinja, zato sodišče spremstva ne dovoli. Utemeljitve gredo v smeri, da bi potem tudi povzročitelji morali imeti spremstvo in da imajo žrtve tako ali tako ob sebi odvetnice oz. odvetnike. Tako razmišljanje je napačno, saj je delo spremljevalk v tem, da pomagajo žrtvam pri zaščiti njihove integritete v postopkih, pomagajo pri iskanju rešitev in nudijo žrtvam psihično oporo (4/7 ZPND). Če so brez opore, žrtve zaradi strahu in posledic (lahko tudi desetletja trajajočega) nasilja, ki so ga doživljale s strani povzročiteljev nasilja, težje izrazijo svoje misli, kaj hitro lahko podležejo pritiskom povzročiteljev in pristanejo na ureditev zadev, kot ustreza izključno povzročiteljem. Prisotnost spremljevalk je zaradi navedenega ključnega pomena, da bi bile žrtve enakovredne stranke v postopkih. Naloga odvetnic oz. odvetnikov, čeprav nepogrešljiva, se od naloge spremljevalk razlikuje – njihova naloga je namreč nudenje strokovne pravne pomoči.

Spremstvo je žrtvi namenjeno zaradi izenačitve moči nasproti povzročitelju nasilja, zato je neprimerno, da sodišče sprašuje povzročitelja, ali se strinja s prisotnostjo spremljevalke, saj tako žrtev ponovno postavlja v podrejen, celo odvisen položaj nasproti povzročitelju. Prisotnost spremljevalke na obravnavi pa ni namenjena preprečevanju izbruhov nasilja s strani povzročiteljev, kot bi to lahko razbrali iz nekaterih utemeljitev sodišč. Za te namene ima sodišče organizirano varnostno službo.

Spremljevalke se popolnoma zavedajo svoje vloge v različnih postopkih, ki jo žrtvam nasilja tudi razložijo. Žrtve tako vedo, da spremljevalke ne morejo govoriti v njihovem imenu ali kako drugače vplivati na potek postopka. Žrtve nasilja od spremljevalke dobijo potrebne informacije npr. o zakonodaji, postopkih, službah, podporo, da lažje zdržijo notranje in zunanje pritiske ter imajo možnost, da se po zaključenem postopku pogovorijo, kako se počutijo, kako so doživele celoten postopek in naredijo načrt, kako bodo vztrajale na poti iz nasilja. Po izkušnjah podpisanih nevladnih organizacij se spremstvo vedno izkaže kot koristno pri opolnomočenju žrtev nasilja, povečanju občutka varnosti in preprečevanju sekundarne viktimizacije, posledično pa tudi gladkem poteku postopka.

Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (v nadaljevanju direktiva) pritrjuje, da je Evropska unija zavezana zaščiti žrtev kaznivih dejanj ter priznava, da ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, kamor sodi tako nasilje v družini kot tudi spolno nasilje, trgovanje z ljudmi, suženjstvo, prisilne poroke, pohabljanje ženskih spolnih organov in druga škodljiva ravnanja, in njihovi otroci pogosto potrebujejo posebno podporo in zaščito zaradi velike nevarnosti sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, povezanega s takim nasiljem. Direktiva se sicer nanaša na kazenske postopke, a navedeno vsekakor velja tudi za pravdne in druge postopke. Zlasti žrtve nasilja v družini se na svoji poti iz nasilja srečujejo z velikim številom postopkov, poleg kazenskega še s postopki za razvezo zakonske zveze, dodelitev otrok v varstvo in vzgojo z določitvijo stikov in preživnine, razdelitev premoženja, postopki po ZPND, motenjem posesti, izvršilnim postopkom, določitvijo, kateri od najemnikov bo ostal v stanovanju ipd. Prisotnost spremljevalk v postopkih, tudi tistih, v katerih se ne odloča o nasilju, tako lahko zelo pripomore k spoštljivi, uvidevni, nediskriminatorni obravnavi žrtev, hkrati pa povečuje njihovo moč in varnost.

Naj opozorimo še na dejstvo, da ZPND v prvem odstavku 7. člena določa, da si žrtev nasilja lahko izbere osebo, ki jo spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem. V praksi je prevladalo stališče, da se ta določba nanaša le na postopke po ZPND, torej na postopek zaradi prepovedi zaradi nasilnih dejanj (19. člen ZPND) ter postopek za prepustitev stanovanja v skupni uporabi (21. člen ZPND). Menimo, da je zakon pri tej določbi jasen: nanaša se na vse postopke, ki so povezani z nasiljem, torej tudi npr. razvezo zakonske zveze, odločitev o vzgoji in varstvu mladoletnih otrok, stikih in preživnini, delitev skupnega premoženja, določitev najemnika stanovanja, kazenske postopke… Tudi sam Predlog Zakona o preprečevanju nasilja v družini (EVA: 2006-2611-0097, št. 00711-9/2007/14, z dne 20. 9. 2007) pove, da je namen zakona zagotavljati enoten pristop k obravnavanju nasilja v družini (predvsem preko oblikovanja opredelitve nasilja v družini in temeljnih načel za obravnavanje žrtev – eno od temeljnih načel pa pravi, da v postopkih obravnavanja žrtve potrebujejo psihično oporo, ki jim jo nudi spremljevalec, to je oseba, ki si jo same izberejo in ima pravico spremljati žrtev v vseh postopkih obravnavanja), koordinirano delovanje različnih organov in organizacij (multidisciplinarni in multi-institucionalni pristop) in dopolnjevati obstoječe ukrepe za zaščito žrtve v različnih zakonih. Pri obrazložitvi 7. člena zakona predlagatelj razloži, da organ, ki vodi določen postopek, ne vpliva na žrtvino izbiro spremljevalca ali jo pri tem ne omejuje. Glede na izbiro besed v tej obrazložitvi lahko sklepamo, da predlagatelj v mislih ni imel le postopkov po ZPND, temveč vseh, ki so povezani z nasiljem.

Nevladne organizacije prosimo Vrhovno sodišče, da poda svoje stališče glede navedene problematike ter nas obvesti o ukrepih, ki jih bo sprejelo z namenom zagotavljanja pravic žrtev nasilja in preprečevanja sekundarne viktimizacije. Hkrati vas prosimo za priporočilo, kako naj nevladne organizacije ravnamo v konkretnih primerih, ko sodišče zavrne našo prisotnost, da bi žrtve vseeno lahko uveljavile svojo pravico do spremstva. Vaš odgovor, za katerega se vam vnaprej zahvaljujemo, pošljite na naslov Društvo za nenasilno komunikacijo, Miklošičeva 38, 1000 Ljubljana.

Zahvaljujemo se vam za sodelovanje in vas lepo pozdravljamo.

Pripravila:                                                                                 Predsednica društva:
Nina Obran, univ. dipl. prav.                                                    Katja Zabukovec Kerin

Podpisnice:
Društvo varnega zavetja Ljutomer – Varna hiša Pomurja, Darinka Štuhec
Društvo regionalne varne hiše Celje, Suzi Kvas
Društvo SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja, Maja Plaz
Društvo za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja, Varna hiša Gorenjske, Vilma Regovc
Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi, Katjuša Popović
Društvo Ženska svetovalnica, Lucija Užmah
Zavod Emma, Dževada Popaja
Pravno- informacijski center nevladnih organizacij- PIC, Katarina Bervar Sternad