Osebne izpovedi žensk
“
Samo sebe sem prepričevala, da se da še malo zobe stisnit … zaradi otrok. Za to, da narediš ta korak, je potreben pogum, odprtost, zaupanje vase in v ljudi, ki so ti pripravljeni pomagat. Na domače se raje nisem obrnila, nisem pričakovala spodbudnih besed, prej, da moram živeti s tem in reševati sama svoje probleme. Pomagati si moraš sam in hvala bogu za ljudi, ki so ti pripravljeni takrat stati ob strani. Ženske smo še vedno preveč neodločene. Ne vas biti strah, sram poiskati pomoč…določene stiske se ne rešijo same od sebe. Potrebno je zaupanje v soljudi, potrebno je poiskati strokovno pomoč.”
“
Bila sem zaprta med štiri stene. Danes, ko razmišljam o tem, vidim, da sem bila služkinja in ne partnerica. Bila sem šibkega zdravja, doživela sem spolno nasilje, vendar sem kljub bolečini stisnila zobe, samo da bi imela mir. Mislila sem, da delam prav. Še vedno imam probleme z zdravjem..vse pride za tabo..psihično, fizično nasilje. Ko pride to tega, te marsikdo ne razume, tudi sam ne moreš povedat. Ko sem stopila v varno hišo, sem spregovorila in nato se začne..predelava vsega, kar se ti je dogajalo in ta traja..3 do 4 leta sem čutila močan strah, ponoči sem se zbujala trda, imela sem nočne more..nihče se me ni smel dotakniti..moje telo nikoli ni bilo dovolj čisto..Predolgo sem držala v sebi, brez denarja, izolirana. Prej sem samo jokala, zdaj se včasih kakšni stvari z ženskami v skupini za samopomoč tudi nasmejimo. Vesela sem, da se govori, čeprav je včasih težko. Pomembno je, da se govori, da ženske vidijo, da niso samie, da niso edine, ki se jim to dogaja!”
Osebne izpovedi treh žensk, ki so doživljale nasilje, si lahko ogledate tudi v dokumentarnem filmu “Moje lepe noge”. Za ogled filma kliknite tukaj.
